MaRkO sKaČe

10. dan ~ Générac, Nîmes, 19.7.2008

Jah, zopet nisem vstal zgodaj. Prav prijetno je ležati v postelji in sladko sanjati. No Tina, kot ponavadi zmeraj vstane prej kot pa jaz. Danes je start Toura v Nîmesu. Ga ne bomo šli gledat.

Po zajtrku se je pričelo lenarjenje. Priznam, da lenarim vsak dan; zato mi še sedaj ni logično kako bo, ko bom prišel domov. Moral se bom ustaliti v stare tirnice vstajati ob 5h. Kot ponavadi. Še vedno sem presenečen nad tistim, kar mi je včeraj povedal Bernard. Sem v Franciji, kjer imajo malo drugačne zakone kot pri nas. Imajo državljansko vzgojo. Obvezna je za vse. Tudi v vojsko ni treba it kot obvezno. Po želji kot pri nas.

No in zakaj je ta državljanska vzgoja takšen ‘bavbav’? Ko opraviš ta tečaj, dobiš potrdilo, na podlagi katerega lahko greš opravljat vozniški izpit. Če ni potrdila, tudi ni vozniškega izpita. Na začetku vplačaš nek prispevek, ker imaš potem potovanja in ostale obveznosti brezplačne. Med tem taborom. Pri nas lahko opravljaš vozniški izpit že pri 16ih letih, tam ga pa šele potem okrog 20ih letih.

Po kosilu, ki je bilo super, sva se z Bernardom odpravila do Serge-a po mizo. Pripravil nama je kavo. Malo mi je razkazal vrt. Ima bazen, kar velik bazen. Françoise je tudi prisostvovala pogovoru. Z njo sem imel svoj pogovor. Malo sva se hecala. Pri njih imajo tudi želve. 2 majhni želvi. Sva ju hranila.

Danes zvečer bomo zopet imeli piknik. Prišli bodo prijatelji. Bolj ali manj iz S Francije. Zopet bo zelo zabaven večer.

Nîmes. Ludivigne smo odložili na avtobusni postaji, Steph smo peljali na plesne vaje, z Gisèle sva se pa odpravila v supermarket. V parfumerijo. Sem se odloču, da bom mami za rojstni dan kupil parfum. Sam izbrat ga. Za to je ponavadi strokovnjakinja Gisèle. Pač nisva vzela tistih listkov, katere pošpricaš s parfumom, sva imela obe roki nadišavljeni, tako da na koncu sploh nisem več vedel, kateri parfum naj kupim. Odločil sem se za nakup parfuma iz srednjega-višjega cenovnega razreda. Cene so zelo različne. Vendar raje ne bom o njih govoril….

Medtem je tudi že Ludivigne prišla v parfumerijo. Prodajalka je zavila parfum kot bonbon, zraven pa je dala še veliko testerjev. Odpravili smo se domov.

Priprave so v polnem teku. Bernard me je prosil, če lahko narežem šunko na čisto majhne koščke. Nato sem pa narezal še mozarello, paradižnik, baziliko,… Pripravljala sva pizzo. V bistvu sva pripravila 3 pizze - iz 3 vrst moke. Prvi gostje so kmalu prispeli. Pozdravi, poljubi,… Hitro sem šel pod tuš. Saj sem bil čisto premočen. Bernard je pripravil mizo.

Aperitiv. Ja, dragi bralec, pastis je zopet tekel v potokih. In še marsikatera druga primerna pijača za aperitiv. Gostje so zelo zabavni. Smejali smo se veliko. Gisèle me je kar malo spravila v zadrego. Vsem je namreč pričela razlagati kako sem inteligenten, ker si vsak dan zabeležim v dnevnik. Kaj smo počeli itd. So bili kar navdušeni nad mojim znanjem francoščine.

Ta večer sem popil ogromno. Bernard je prinesel skoraj vse alkoholne pijače, ki jih ima v svojem baru ven, na mizo. Tudi Jaegermeister so probali… ‘C’est bien,’ so rekli. Večer je bil prekratek. Ure so minevale zelo hitro. Hrana je bila odlična.

Bilo je že zelo pozno. Polnoč je bila že zdavnaj mimo. S Tino sva se odpravila spat. Bilo je zelo vroče v sobi. Najraje bi gol ležal na pojstli. Vendar ne bom. No, če bi bil Gaber zraven, bi bil itak nagec.

Skoraj sem pozabil. Jutri grem na S departmaja Gard. V Uzès. Gisèle se je hecala, da grem v psihiatrično bolnišnico. Vsi smo se zelo smejali.

Eko, še nekaj slikic….

Francoščina. Ja, v petek sem končno dobil certifikat alias diplomo iz Francije. Končno! Zakaj? Ker sem mednarodni izpit opravil že januarja. In so potem gospodje v Parizu malo zabušavali s pisanjem diplom. Verjetno jim je mince zmankalo v svinčniku. Ali pa še niso pogruntali kaj bi to bil - svinčnik namreč. Obvestilo, da lahko pridem po tist listek sem dobil že sredi tedna. Ja, so me morali prov starši poklicat, da sem končno dobil pošto iz francoskega inštituta. In sem se tako naročil, kdaj jo bom predvidoma dvignil v pisarni. In tako ima sedaj vyagrah že 2 diplomi iz znanja francoskega jezika.

Zadnji dan počitnic se je iztekel. Jutri pa nazaj na fax. Čeprov vem, da bo telih 14 dni bol tako, se mi enostavno ne da; po drugi strani bo pa zopet pestro; stari sošolci, brucovanje, itd… Življenje se bo počasi vrnilo v stare tirnice.

Zdj grem pa spat; sem že prov zmatran od vznemirljivega popoldneva in večera….

Malo za pomiritev …. =)

9. dan ~ Générac, Le Pont du Gard, Nîmes, 18.7.2008

Danes me je zbudil Bernard. Dobesedno. Z zalivanjem vrta. Se je slišalo v sobo. Sonce pa eje tudi že stegovalo svoje žarke skozi polkna v sobo in na moje golo telo. Za Gabra bi bil to greh. Ura je že 9. Počasi sem se spravil s postelje. Kopalnica. Soba. Dnevna soba. Bernard je že na računalniku. Ukvarja se z eno sliko. Pravzaprav dela etiketo za golaž. Pripravil ga je v kozarec za vlaganje. Da ga bom nesel domov.

Gisèle je že lupila krompir. Za kosilo. Po kavi, ja dragi bralec, samo po kavi in nič drugega, sva se s Tino odpravila v vas. Na pošto sva nesla razglednice, kupiti sem moral še eno znamko. “Un timbre pour la carte postale s’il vous plaît. Pour l’étranger,” sem rekel poštni uslužbenki. “Pour où?” me je vprašala. “Pour la Slovénie,” sem odvrnil. Stare mame, ki so čakale v vrsti za mano so se malo spogledale, vendar so ostale tiho. Dal sem ji še ostale razglednice. Odpravial sva se naprej. Pošta je zelo majhna. Kot nekakšen mini bar.

Na trgu se je dogajalo. Tržnica. Sadje, zelenjava, obleke, cvetje,… Glavna cesta je bila zaprta. Tina je kupila banane. Srečala sva Serge-a čisto po naključju. Zjutraj se je pri njem sprožil alarm. Z Bernardom sva se odpravila pogledat, kaj je narobe. Vendar na srečo ni bilo nič. Njihov kuža je bil čisto sam doma. Žalosten, vendar hkrati tudi vesel, ko je naju zagledal. Luštkan kužek.

Sploh ga nisem opazil. Tina je kar naenkrat obstala, Serge se je delal, da se je Tina zaletela vanj; vse skupaj je bilo zelo smešno. Pozdravili smo se, izmenjali par besed, predstavil nama je svojo sestro in mamo, ki sta bili tudi na tržnici. “Bonne journée a vous deux. À bientôt!” Odpravila sva se v čokoladnico. Vendar je naju Serge posvaril, da tisto sploh ni čokoladnica. Pravzaprav je kot nekakšna slaščičarna. Le zakaj za vraga pa potem piše na vratih “Chocolaterie”???? O čokoladah ni ne duha ne sluha. Lahko kupiš kakšen rogljiček ali pa kakšno drugo sladko stvar. Midva va se pa že veselila, da bova kupila lokalno čokolado. Bo treba it v Švico spet.

Kmalu bo čas za kosilo, zato sva se odpravila počasi proti domu. Zopet sva srečala Serge-a, ponudil nama je prevoz, vendar sva se raje odločila, da se vrneva peš. Se nama nikamor ne mudi. Sonce je že kar pripekalo, veter je rahlo pihal; obetal se je zopet sončen in vroč dan. Tudi Gisèle sva srečala, ki se je vračala ravno tako domov. Potrobila nama je, midva sva jo lepo pozdravila. Kmalu sva prispela. Viki je veselo skakala okoli naju.

Po kosilu, ki je bil zelo obilen in okusen, pa smo se odpravili na ekskurzijo. Šli smo si ogledat najbolj slaven rimski akvedukt v Franciji - Le pont du Gard. Vožnja do tja me je uspavala. Vozili smo se kar nekaj časa. Je kar gneča na cesti. Danes prikolesarijo kolesarji v Nîmes. Bo cilj etape Tour de France. Središče Nîmesa je zaprto za ves promet.

Na parkirišču smo srečali ekipo belgijske televizije, ki je pripravljala reportažo o Nîmesu in njegovih bližnjih znamenitosti. Obiskovalcev je polno. Do akvedukta lahko prideš iz obeh strani reke Gardone. Mi smo se odločili, da bomo avto parkirali na Z bregu, ter se potem peš odpravili do njega, ga prečkali si ga ogledali iz vrha ter se po isti poti vrnili nazaj do parkirišča.

Nekaj podatkov:
- dolžina: 275m
- višina: 49m
- funkcija: dobava vode v mesto ter prometna povezava (most čez Gardone)
- zgrajen v 1. stoletju po Kr.

- ima 3 etaže:

- 1. etaža: 6 vbokov, dolžina: 142m, širina: 6m, višina: 22m

- 2. etaža: 11 vbokov, dolžina: 242m, širina: 4m, višina: 20m

- 3. etaža: 35 vbokov, dolžina: 275m, širina: 3m, višina: 7m

V bližini je tudi avtokamp. Okolica je prečudovita. Ljudje se kopajo v reki. Skaćejo iz akvedukta in bližnje pečine; včasih so nekateri pogumnejši skakali prav iz vrha akvedukta. Vendar je sedaj dostop do tja zaprt. Zaradi nesreč.

Tina je izrazila željo, da bi ostala ob reki. Mi pa smo se odpravili proti mogočni arhitekturi mogočnih Rimljanov. Res veličasten pogled na pokrajino, reko, ki počasi teče pod akveduktom ter na sam akvedukt. Koliko časa so ga gradili. Res neverjetno.

Po ogledu in slikanju, smo se počasi odpravili nazaj. Poiskali smo Tino, se okrepčali z zelo dobrim sladoledom, ter se odpravili domov. Nismo šli skozi Nîmes, ker je bil zaprt in polno športnih navdušencev; priznam, da sem tudi sam velik športni navdušenec in mi je kar malo žal, da se nismo odpravili gledat kolesarske dirke. Bolj so mi zanimive gorske etape kot pa ravninske; kot je naprimer znameniti 14km vzpon na Alpe d’Huez. Peljali smo se po turistični poti. Spal sem. Tudi Tina je zaspala.

Tina se je odpravila v bazen. Gisèle je gledala Tour de France po TV-ju, Bernardu sem naložil slike na računalnik, nato pa sem se pridružil njej ob gledanju TV-ja. Še dobrih 20km je bilo do cilja. Štart etape je bil v Narbonne-ju. Z Bernardom sta se zopet kregala po kateri poti bodo prispeli v Nîmes.

Po razburljivem finišu Toura, smo se odpravili v mesto. Vendar ne v center ampak na obrobje v supermarket. Nakupovanje. Trgovski center je večji kot Citypark v Ljubljani. Svet v malem oziroma Afrika in Evropa v malem. Zakaj? Ker tu srečaš ogromno ljudi; priseljenci iz Afrike, domačini, turisti iz drugih koncev Evrope; ter različnih pripadnikov verstev.

Pastis. Odločil sem se, da ga bom kupil. Ga bom nesel domov. Bernard mi je svetoval, katerega naj kupim. Gotovine nisem imel s sabo. Bom pa plačal s kartico. Vendar je na blagajni Gisèle ugotovila, da to ne bo šlo, ker nimamtaprave kartice. Plačala sta mi potem onadva, jaz pa sem potem šel na bankomat; prvi bankomat je bil v okvari; na drugem pa mi ni uspelo dvigniti denarja, ker banka ni pooblaščena za transakcijo. Zmenili smo se, da bom šel na bankomat doma. Po nakupu pa smo se odpravili iskat Stephanie. Spoznal sem tudi njeno prijateljico, ki se je peljala z nami; bila je bolj tiho, plašna …

Steph smo odložili v vasi, mi pa smo se odpravili domov. Vmes sem skočil še na bankomat. Ko smo prispeli, je bila miza že pripravljena. Večerja je bila izvrstna. Gisèle bi kar s sabo odmov odpeljal, da bi še pri nas kuhala. Je odlična kuharica.

Romain je odšel. Ludivigne je odšla v svojo sobo. Bilo je že pozno. Ljubezenske težavice. Csaj tako je namignil Bernard. Opazovali smo zvezde na nebu, ter se kaj kmalu odpravili spat. S Tino sva potem še malo debatirala. Nato pa sva zaspala….

8. dan ~ Générac, St. Maries de la Mer, Aigues-Mortes, 17.7.2008

Lenoba sem. Ura je že 10, jaz pa še vedno v postelji. Kolegica, no ne bom razkril njenega imena, ampak ji bom od sedaj naprej imenoval Tina. Tina je že vstala prej. Vstopila je v sobo. Žalostna. Nesreča doma. Njena mama je v bolnišnici. Sedaj pa sva v dilemi; ali naj ostaneva tu še en teden ali naj greva domov. Jaz seveda ne želim predčasno zaključiti te počitnice, ki so res zelo super. Bomo videli tekom dneva kako bo.

Ob tej misli na njeno mamo, sem pojedel bore malo. Samo 1 kos kruha. Z marelično marmelado. Meni je ta tu najljubša. Gisèle in Bernard sta že zjutraj odšla v trgovino. Odšel sem ven. Na tereaso. Piki je prišla k meni. Vesela, da me zopet vidi. Zelo rada se crklja. Šipi pa ni bilo od nikoder. Čez nekaj časa sta prišla Bernard in Gi domov. Povedal sem jima, kaj se je zgodilo s Tinino mamo. Tudi ona dva sta bila zaskrbljena po vsem tem. Tako, da ja, zelo lep začetek dneva.

Čas kosila. Vsi smo zaskrbljeni. Ražnjiči so že pečeni. Bernard jih je pripravil. Zelo okusno. Vsakokrat lahko rečem, da je tole hotel s 4**** po francoskih merilih.

Odločili smo se, da se odpravimo na izlet. Kljub žalosti Tine, ki upa, da bo lahko njena babica začasno kuhala za njeno družino, če ne, se bova vrnila domov, smo se odpravili na J. Tina, Bernard in jaz. Prva destinacija Les Saintes-Maries-de-la-Mer.

Les Saintes-Maries-de-la-Mer. Mesto se nahaja na J Francije, ob Sredozemskem morju, 1km V od ustja reke Petit-Rhône. Mesto se nahaja v nacionalnem parku Camargue. Mesto obišče vsako leto zelo veliko turistov, na tem področju pa najdemo tudi bike in divje konje, ki so zaščiteni.

Ulice so ozke. Majhnih trgovinic je polno. V tem mestu najdemo tudi cigane. Cerkev, obala Sredozemskega morja.

Simbol Camrgue je križ. Deli tega simbola:
* La Croix pour la Foi (križ za vero)
* L’Ancre pour l’Espérance (sidro za upanje)
* Le Cœur pour la Charité (srce za usmiljenje)

Mesto ima tudi areno za bikoborske predstave. Vendar vanjo nismo šli. Sedeli smo na obali ter zrli proti Afriki. Neskončna modrina se je razprostirala proti J. Sonce sije, nikjer ni nobenega drevesa. Vroče je. Piha rahel veter, turisti se kopajo v morju.

Počasi smo se odpravili nazaj na parkirišče. Ozek pas kopnega ločuje jezero od morja. Naslednja destinacija je Aigues-Mortes. Mesto leži 35km J od Nîmesa. Na parkirišču smo srečali 2 avtobusa. Iz Slovenije. Pozdravila sva šoferja. No Slovence pa res srečaš povsod.

Aigues-Mortes. Trdnjava. Od nje je ostalo samo še srednjeveško obzidje. Od tu so se na križarske pohode odpravljali križarji. V Palestino. Tam, kjer Izrael okupira precejšnje ozemlje. Po zaslugi ZDA. No pustimo to. Ravnina. Cesta je speljana okrog mesta, tako da lahko slikaš obzidje. Mogočni stolpi se dvigajo na nekaj 10m. To mesto ima tudi železnico. V bližini pridelujejo sol. Soline. Ogromni kupi soli se dvigajo nad majhnimi polji.

Zapeljali smo se samo okrog. Potem pa smo se odpravili nazaj. V Générac. Naredili smo še krajši postanek sredi avtoceste. Bernard je želel, da zopet slikam bike. Naredim opar posnetkov in se vsedem nazaj v avto. Medtem pa mi Bernard vzame digitalni aparat in gre še on slikat. Mislil sem, da sem napravil slabe posnetke. Vendar me je presenetil. Slikal je zadek avta. Ima nalepko bika. Za spomin, mi je dejal.

Ko smo prispeli domov, je šla Tina v bazen. Bernard in jaz pa sva se odpravila v vinotoč. Po vino. Rosé. Je zelo kakovostno in dobro rdeče vino.

Oblačiti se je začelo. Veter je pričel pihati. Sonce se je skrilo za oblake. Vendar o dežju ni bilo ne duha ne sluha.

Po večerji, ki je bila res odlična, smo se pa spet malo družili na terasi. Rosé, domače sveže jagode, sladoled,… Bernarda kličem kar “tonton“.

Sedaj gremo pa spat. Ura je že zdavnaj odbila polnoč. 2x, da ne bo pomote. Tukaj vse bije 2x, da kdo ne pozabi.