Za tole blebetanje mi je dala rdečo nit moja prijateljica iz gimnazije in potem iz PeF-a ter še vedno ena izmed boljših prijateljic, bodoča profesorca matematike. Imena seveda ne bom izdal. Danes sva malo debatirala po msn-ju in je kot strela iz topaizjavila, da je danes zjutraj na vlaku padla v nezavest. Sem bil kar mal šokiran. K sreč je šla v Ljubljano tud njena sestra in so jo pol le spravl k seb.

Ja tud jst padam v nezavest. Zakaj? Nimam pojma. Ko sem bil star 5 al 6 let sem prvič padu. Vzrok? Raj ne povem, ker bo marsikateri predstavnik moškega spola tudi lahko padel vnezavest oz. skp padu. No takrat sem šel tud v bolnco. Za en teden. Sledilo je meni zelo neprijetno slikanje glave in celodnevno ležanje v postelji. Seveda se mi ni dalo ležati cele dneve in sem sem ter tja pobegnil iz sobe in se pridružil ostalim otrokom, ki so se igrali v igralnici. Sestre so me pa kaj kmalu odkrile in me odpeljale nazaj.

Tudi v osnovni šoli sem skp padu. In ne samo enkrat. Večkrat. Na stopnicah, v razredu, pri biologiji (zanimivo kajne; ko smo gledali simulacijo bitja srca sem padu skp; ko pa doma gledam razne poljudnoznanstvene oddaje o vsem mogočem, pa nikoli), v cerkvi, na vlaku, na stranišču, pri športni vzgoji, doma,… Tako, da imam kar pestro zgodovino. Zdravniki niso odkrili nič. Nobenega vzroka. Takrat so dejali, da bom vse skp prerasu. Kot zgleda so se zmotili.

Občutek ko padem skp je prov prijeten; odtavam čisto v drug svet; samo potem ko se zbudim oz. me zbudijo je pa čisto drug. Ponavadi sem potem bled kot stena, vrti se mi, sem čisto brez moči….

Tako da ja za kakšnega kirurga dobro da nisem šel. Ker potem bi imeli z mano več opravka kot pa s pacientom.

Dragi bralec, upam, da se ti to ne bo nikoli zgodilo. Ni prijetno, če veš da lahko padeš v nezavest. Vem, včasih se zgodi na nabito polnem vlaku, kjer je slab zrak in vroče, ali pa kje drugje….